Silo moramo sprostiti do konca in je ne smemo niti malo zadrževati v roki. Če sile ne moremo sprostiti v celoti, se to običajno zgodi zaradi ‘trojnih postankov’. V roki se zaustavi v rami, v komolcu in na zapestju. V nogi se zaustavi v kolku, v kolenu in v gležnju. V trupu pa v prsih, v trebuhu in v dantjenu.
Kadar silo sproščamo, naravnamo trtico, rahlo potisnemo glavo navzgor, usločimo prsni koš, poravnamo hrbet, spustimo ramena in komolce, namestimo zapestje in iztegnemo prste in roke ter jih ne zadržujemo nazaj.
Ob sproščanju se notranja sila giblje po dveh poteh. Ena vodi od spredaj do zadaj, kar pomeni, da se energija najprej potopi v dantjen, nato se iz njega ponovno dvigne in odpotuje po udih. Po drugem načinu pa sila potuje od zadaj k sprednjemu delu, kar pomeni, da se energija pretaka po hrbtenici, nato pa se iz hrbtenice razširi po udih.
Kadar silo sprostimo v nasprotnika, je kot bi nekaj zalučali proč. Ko vržemo proč, to vržemo proč. O tem ne pomišljamo, saj ne nečesa mečemo proč in si hkrati tega ne želimo. Če bi imeli takšen odnos, bi bila naša energija in sila zlahka zrušeni in kako bi na takšen način podrli nasprotnika?
Zatorej ob sproščanju sile energijo zberemo, se osredotočimo in strmimo naravnost v nasprotnika, ne pa v tla. Ves čas pazimo, da nas ne preseneti; če gledamo v tla, gre naša energija v tla [kar pa nasprotnik lahko izkoristi sebi v prid]. V taiji klasikih je rečeno: “Če gledaš navzgor, je še višje. Če gledaš navzdol, je še nižje.” To pomeni to. Zavedati se moramo, da tam, kamor gre naš um/duh, mu sledita namera in energija. Tudi po tem, ko silo oddamo, se energija namere nadaljuje; kot je rečeno v [Understanding How to Practice]: “Četudi se sila konča, se namera še nadaljuje.” A četudi se namera konča, se mora duh še vedno nadaljevati.
Tisti, ki so že na visokem nivoju obvladanja veščine, od nevtralizacije takoj preidejo na sprostitev sile – v dokaj majhnem krogu. Globlja je spretnost, manjši je krog; polovico kroga je nevtralizacija, druga polovica pa je sprostitev sile – zaradi česar sta skoraj nevidni. Zato je rečeno, da je napredovanje umikanje, umikanje pa je napredovanje, prav tako je nabiranje sproščanje in sproščanje sile je nabiranje.
Pravijo, da je Yang Jianhou nekega dne sedel na dvorišču in kadil pipo, ko je prihitel nek učenec po neka navodila in v odgovor je učitelj učencu rekel: ” Udari me v trebuh kar moreš.” Ko naj bi učenčeva pest priletela, se je Yang posmejal z glasnim “ha!”, s čimer se je njegov trebuh napel. Učenec je poletel ven iz dvorišča, Yang pa je še naprej sproščeno sedel in kadil pipo. Učenec ni imel pojma s katero energijo ga je Yang vrgel tako daleč proč.
iz taiji klasikov, Chen Yanlin: Taiji boxing accoring to Chen Yanlin, 1943 (transl. Paul Brennan, 2014)