Pet najpomembnejših spretnosti za začetnike v taijiquanu

avtor: Wang Hai Jun
prevod v angleščino: Nick Gudge
prevod v slovenščino: Dragi Bedina

 Mojstru Wang Hai Junu in Nicku Gudgu se društvo Chen Taijiquan Slovenija iskreno zahvaljuje za prijazno dovoljenje prevoda in objave članka na tej spletni strani.

Mnogi vadijo taijiquan že več let, vendar brez izrazitega napredka. Temu delno botruje premalo vadbe, še bolj pa njihovo nerazumevanje bistvenih spretnosti, ki naj bi jih začeli razvijati že na začetku. Taijiquana ne moremo kar vaditi in se ga učiti na višjem nivoju. V primerjavi s šolanjem bi to bilo, kot bi začeli pisati diplomsko nalogo. V resnici začnemo z osnovno, srednjo, visoko šolo, itd. Enako je v taijiquanu. Če spretnosti, ki so srčika taijija, ne razumemo niti v mentalnem niti v fizičnem pogledu, potem višjih nivojev veščine ne bomo nikoli dosegli. Tu ne gre za nikakršne čudeže, temveč rezultate vztrajne in zadostne vadbe na pravilen način.

Če bi me kdo vprašal, katerih pet spretnosti ali lastnosti se mi zdi, da so najpomembnejše za začetnike, bi jih razvrstil takole:

  1. fang song – sproščanje telesa z odpiranjem sklepov
  2. peng jing – navzven delujoča odporna sila, bistveni element taijija
  3. ding jing – pokončnost in vzravnanost
  4. chen – ukoreninjenost
  5. chan si jing – notranje navijanje svile

Teh pet osnovnih spretnosti je kot pet prvih korakov, ki jih vadimo v taijiquanu. Postati morajo del nas in izkusiti moramo spremembe, ki nastajajo na njihovi podlagi, sicer obtičimo pred samimi vrati taijiquana. Učimo se jih s posameznimi vajami ter skozi vadbo osnovne forme taijiquana.

Vse te stvari je zelo težko opisati z besedami. Nedavno, 2010, je bil v spomladanski številki tega časopisa objavljen članek, v katerem sem pisal o tradicionalnih »Šestih stopnjah učenja chen sloga taijiquana«. Na željo učencev pa v pričujočem tridelnem članku podajam še nekaj misli o tem, na kaj moramo biti pozorni, ko se pričnemo učiti taijiquan, če želimo uspešno napredovati. V prvem delu se seznanimo z osnovnimi zahtevami in se osredotočimo na prvo. V drugem delu se poglobimo v drugo in tretjo spretnost, v tretjem pa še v četrto in peto ter misli strnemo v zaključek.

Te začetniške spretnosti so druga od druge odvisne in jih osvajamo počasi z vztrajno vadbo. Ne dojamemo in osvojimo jih naenkrat. Ob pomoči učitelja jih najprej razumemo v svoji glavi in še to po koščkih. Nato jih – po kar znatni vadbi – osvoji še naše telo. In šele potem – po še več vadbe – postanejo del nas. Te stvari niso kot stikalo, ki bi ga vklapljali in izklapljali, čeprav določene vaje na prvi pogled izgledajo takšne. Šele ko jih telo obvlada do določene stopnje, se nam posveti, kaj nas čaka na višjih nivojih. Toliko učiteljev nam je že povedalo, da celotnega znanja ne moremo kar zapopasti. Tu ne gre za kakšne mentalne prevare ali nekaj, kar ima opraviti z intelektom in pametjo. Obvladovanje veščine je proces, ki ima številne stranpoti in je brez bližnjic. (Te procese so opisali visoko izvedeni učitelji kot so Chen Zhenglei, Chen Xiaowang in drugi.)

Teh pet osnovnih spretnosti se ne moremo učiti eno za drugo. Ne moremo najprej v celoti razumeti fang songa, še preden se nam ne začne svitati kaj je peng jing. Ne, stvari so med seboj povezane in bolj ko obvladujemo eno, bolj se nam odpirajo še druge. Včasih hitreje napredujemo v eni, včasih v drugi. Če vztrajamo z vadbo, si ustvarjamo tudi možnost, da nekoč napredujemo; in bolj se poslužujemo teh spretnosti, hitreje napredujemo.

Najprej sem na prvo mesto želel uvrstiti peng jing, saj je bistveni element taijiquana. A peng jinga brez fang songa ne moremo razviti, zato v nadaljevanju opišem najprej fang song.

1. Fang song – sproščanje telesa z odpiranjem sklepov

Prva spretnost se imenuje fang song, včasih okrajšano na song. Song običajno prevajamo kot ‘sproščen’. To je že res, a beseda sama ne ponazori dovolj jasno, da do stanja sproščenosti pridemo skozi nek proces. Ko se v sklepih sprostimo, morajo zato drugi deli telesa – še posebej noge – opravljati več dela. Zato je bolje reči, da sklepe odpremo. Sproščeno telo ne pomeni, da izgleda kot krožnik kuhanih špagetov, temveč je bolj podobno trdi gumi – močno, vendar ni zategnjeno. Beseda fang pomeni dvoje: prvič, da imamo stvari pod nadzorom, v fizičnem ter mentalnem pogledu (na primer nismo mlahavi) in drugič, nekaj, kar odložimo, oziroma damo proč od sebe. Za pravilno razumevanje pojma moramo upoštevati oba pomena.

Kdor se začne učiti taijiquan, se kmalu sreča s pojmom song. Danes je, na žalost, večina odraslih (in tudi precej otrok) bolj zategnjenih, kot se zdi. Ne vemo niti tega, v katerih delih smo zategnjeni niti s kakšno napetostjo delujejo naši sklepi. Song v taijiquanu izraža potrebo, da se v sklepih sprostimo ali odpremo; iz njih moramo odpraviti to običajno napetost. Navaditi se moramo, da smo v sklepih sproščeni v vseh okoliščinah, ko smo pri miru ali se gibljemo. To še posebej velja za ramena, kolke, komolce, kolena, hrbtenico, križ, gležnje in zapestja.

Sklep, ki je odprt, gladko kroži ali se pregiba brez kakršnegakoli odpora ali ovire. To moramo v taijiquanu doseči. V klasičnih zapisih o taijiquanu lahko preberemo, da sklepi reagirajo že ob najmanjšem dotiku peresa ali muhe, kot precizen krogličen ležaj, v katerem se kroglica prične vrteti že ob neznatnem premiku.

Kako naj vemo, kdaj smo v sklepih napeti? No, na začetku sploh ne vemo, da smo in kot odrasli, bi lahko rekli, da večinoma smo in to bolj, kot si mislimo. Čeprav se to ne sliši vzpodbudno, pa smo na pravi poti. Dober učitelj pomaga učencu, da se zave, na katerem mestu je napet. Učencu mora znova in znova pokazati, v katerem sklepu je zaznati napetost. To pa zato, ker učenec sploh ne ve, da je zategnjen niti kako bi se tega rešil. On se je navadil gibati z vso to napetostjo. Skozi vadbo pa se sklepi počasi pričnejo sproščati in šele tedaj se pokažejo globlje zategnjenosti. Ko se sprostijo ramena, postanejo roke težje. Ko se sprostijo kolki, pade večje breme na noge. Težke roke in noge sta pri začetniku dober znak, da se mu razvija fang song.

Napetosti je težko prepoznati, učinke sproščenosti pa vidimo zlahka. Kadar smo v sklepih napeti, se telo dvigne. Ko se sprostimo, se telo in še zlasti kolki in ramena rahlo spustijo. Začetniku se rado zgodi, da s tem, ko upogne kolena, misli, da se je sprostil v kolkih (song kua) in ko povesi roke, misli, da je sprostil ramena. Taiji velja prav zaradi tega za veščino z ustnim izročilom, ker mora učitelj pokazati pravilen način. Večini ljudi je potrebno pokazati pravilen način in to znova in znova, preden ga osvojijo v glavi, nato pa jih je treba še velikokrat popraviti, preden zadevo zapopadejo še s telesom. Prav zaradi tega moramo ogromno vaditi, preden vse skupaj dobi nek pomen in postanemo vešči. Številni osvojijo začetne osnove le mentalno, a ne vadijo dovolj dolgo, da bi jih osvojilo še njihovo telo.

Obstaja metoda ali lestvica napredovanja. Forme so v taijiquanu kot nekakšni okvirji, ki nosijo metodo. V formi imamo v vsaki figuri priložnost, da spoznamo različne nivoje sproščanja telesa.

Vsak sklep je obdan z mišično strukturo. Za sklepe, ki krožijo, bi lahko rekli, da so sestavljeni iz zgornjega, spodnjega, sprednjega in zadnjega dela. Za vsak del posebej moramo vaditi, da ga sprostimo, da se sklep ustrezno odpre. Za primer si oglejmo fang song kolkov. (Temu procesu se reče song kua – sprostitev kolkov) V kolkih je napetost najbolj izrazita v zgornjem delu. Ko jo uspemo odpraviti, se pokaže v sprednjem. Nato se lahko posvetimo zadnjemu in nato še spodnjemu delu. Učitelj mora učencu večkrat pokazati, na katerem mestu naj se sprosti, preden se to vtisne vanj, nato pa mora učenec vaditi, dokler to mesto ne postane čisto sproščeno brez posebnega zavestnega napora. Ko mu to uspe na enem mestu, se lahko posveti drugemu. Vsak učenec je malo drugačen, a proces ostaja enak.

Ko odpiramo posamezne dele sklepa, breme prevzemajo drugi deli telesa. Na začetku to najbolj čutimo v nogah. Že ko kolke rahlo sprostimo, se obremenitev v stegnih poveča. Dokler se noge ne navadijo nositi dodatnega bremena, se ne moremo učiti nadaljnjega odpiranja kolkov. Ko kolke odpremo le malo, noge opravljajo veliko težje delo. To jih okrepi. Ko postanejo močnejše in sposobne dodatne obremenitve, se lahko sproščamo naprej. Pregovor pravi, da če želimo pridobiti taiji kungfu, moramo zaspati z utrujenimi nogami in se z utrujenimi prebuditi. Ali drugače rečeno – kolke sprostimo v tolikšni meri, da nas noge ob povečani obremenitvi bolijo še naslednje jutro.

Ko se sklepi sprostijo oziroma odprejo, krožijo neovirano in kroženje prenašajo naprej in nazaj po drugih delih telesa. To je ena poglavitnih posebnosti v taijiquanu. Kakršnakoli ovira, ki onemogoča gladko kroženje sklepov, veščino slabi. Bolj smo togi, manj smo vešči. In obratno – bolj sklepi gladko in neovirano krožijo, bolj se izkaže naša veščina. Zato sproščenost telesa postavljamo na prvo mesto in je ena bistvenih lastnosti v taijiquanu.

2. Peng jin – navzven delujoča odporna sila; bistvena spretnost v taijiquanu

Peng jin (včasih skrajšano peng) je prav tako ena najbolj poglavitnih spretnosti v taijiquanu. Vse ostale slonijo na tej. Razvije se iz sproščenega telesa (fang song) in raztegovanja. Dejansko dele telesa in sklepe poravnavamo in jih ne raztegujemo. Peng ni naravna ali instinktivna sposobnost. Razvije se z dolgotrajno vadbo na pravilen način. Najprej ga moramo pravilno razumeti, potem pa marljivo vaditi in poskušati zaznati v vsakem delu telesa. Penga ne dobimo po naključju. Zanj moramo sistematsko vaditi in postopoma se razvije.

Ko sem pisal ta prispevek, sem nameraval peng postaviti na prvo mesto, kot najbolj pomembno spretnost v taijiquanu. Čeprav peng to v resnici je, pa je odvisen od sproščenosti telesa (fang songa). Upravičeno je rečeno, da je taijiquan peng jin quan, saj taijiquana brez penga ni. Peng je njegov najpomembnejši element. Peng uporabimo vsakič, ko se gibljemo, nevtraliziramo ali zadajamo udarec, se vijemo itd. Skozi peng se izrazijo vse ostale taijiquan spretnosti.

Izraza pengin jin sta povzročila kar nekaj zmede. V kitajščini imata znotraj samega taijiquana več pomenov. Jin zelo težko prevedemo v angleščino. Nobene dobre besede ni zanj. Včasih se prevaja kot sila, moč ali energija in pojem vključuje vse te pomene. Peng pa je še težje prevesti. Večkrat se prevaja kot ‘obrambna sila’. Meni je ljubši prevod ‘navzven delujoča odporna sila’.

Chen Fake je učil dve vrsti peng jina. Eden pomeni osnovno spretnost v taijiquanu. Drugi pa je eden od osmih splošno priznanih taijiquan jinov (peng, lu, ji, an, cai, lieh, zhou in kao). Prva vrsta penga je osnova vseh osmih sil. Bolje bi bilo, če bi bil zanj poseben pojem. Vseh osem jinov temelji na pengu. Peng se navzven vidi različno; včasih ga imenujejo osem vrat (glede na osem smeri), saj je peng v vseh. To silo ali moč morajo razviti začetniki. V zadnjih desetih letih se je veliko govorilo o pengu. Učenec penga ne more demonstrirati kar po volji. Vaditi mora zunanje položaje in notranje jin tehnike, če ga želi izraziti na pravilen način. Če smo brez penga, smo brez taijiquan jina in to pomeni tudi, da nimamo luja, jija, ana itd.

Peng v osnovi določa kdaj ude in telo stegnemo ali razširimo in hkrati ostanemo sproščeni ali fang song. Če nismo sproščeni (fang song), se telo napne in peng izgubimo. Tudi prevelika sproščenost ali mlahavost povzroči, da peng izgine. Če se ne stegnemo dovolj, telo ni ustrezno povezano in penga ni. Če smo preveč stegnjeni, smo okorni in peng zopet izgine. Zdaj zlahka vidimo, da moramo za ohranjanje penga ohranjati nekakšno ‘ravnotežje’. Če je kakšen del telesa brez penga, to ni dobro in to pomanjkljivost moramo čimprej odpraviti. V formi največkrat popravljamo kolena in komolce, saj s tem ohranjamo peng v različnih delih telesa. Največkrat pa peng izgubimo ali oslabimo, ker telo napenjamo ali ga še nismo dovolj sprostili, kar se največkrat vidi v kolkih in ramenih.

Tisti, ki penga še niso dojeli, ga tudi v formi ne bodo videli. Kdor pa ga obvlada, takoj zazna, če je forma brez penga. Na splošno so vse prostoročne forme namenjene razvijanju peng jina.

Peng jin ni nekaj, kar bi ‘vklapljali in izklapljali’. Zna biti, da smo na začetku brez njega, a ko ga enkrat osvojimo, ga samo še povečujemo. To je tako kot pri vsakem učenju; npr. jezika, ko na začetku ne razumemo ničesar. Tekom učenja gremo skozi toliko stopenj napredovanja in izpopolnjevanja. Zdaj lahko vidimo, da za peng ni pomembna samo sproščenost (fang song) – temveč se s povečevanjem sproščenosti telesa povečuje tudi sila peng.

Peng brez ročnih popravkov učencu zelo težko predočimo. Učenca moramo voditi do njega, potem, ko se je do neke mere sprostil. To ni kot bi korakali ena, dva, tri. Ne, tu gre za izkušnjo, ki vodi k razumevanju. Učenca je potrebno ves čas usmerjati in popravljati. Če ta pojem razumemo samo intelektualno, to še ne pomeni, da ga razume tudi naše telo. Tu gre za proces. Velikokrat nas zanese s poti. Kot pravi stari pregovor iz vasi Chen, »potrebujemo dobrega učitelja, dobro razumevanje in dobro vadbo«. Brez teh treh kung fuja ne bomo nikoli razvili. Potrebujemo učitelja, ki stvari razume, ki vidi, kje in kdaj učenca popraviti, da dojame peng v svojem telesu, ne da bi ga s svojimi popravki preveč motil ali zmedel.

Če imamo znotraj peng, se vsakršen pritisk prenese v tla (vkorenini). Telo s stegovanjem povežemo na tak način, da se prenos sile zgodi brez dodatnega napora. Temu lahko rečemo tudi, da smo v telesu vzpostavili fleksibilno strukturo. Telo s pengom postane kot predmet iz trde gume; ni okoren, temveč prožen, fleksibilen, pritisk na kakršenkoli del se zlahka prenese preko celotne strukture.

Ko se koga dotaknemo, je peng tista zaznava, s pomočjo katere slišimo (zaznamo prefinjeno gibanje) nasprotnika in hkrati tudi ugotovimo, kje ležijo njegove slabosti. Dotik s pengom nam pove, kje je nasprotnika najbolje napasti. Vemo tudi kaj druga oseba počne in kaj bo naredila. Skozi peng jin se hkrati razvije tudi sposobnost poslušanja (ting jin).

V taijiquanu se peng uporablja predvsem pri vodenju in nevtraliziranju nasprotnikove sile. Če imamo peng jin, imamo možnost rotacije. Sproščeno telo je gibko in če je pravilno stegnjeno, je povezano. Vsak pritisk na telo povzroči rotacijo ali gibanje. Peng je srčika navijanja svile, kot bomo videli v zadnjem delu članka.

Peng omogoča tudi napad. Pri hitrem napadu se odzovemo hitro, pri počasnem počasi. Pri potiskih rok (tui shouu) učenec prestopi prag veščine šele, ko se nauči pomena in spretnosti peng jina. Začetniki za to ponavadi potrebujejo več let. Ko vadimo, torej niso aktivne le roke in dlani, temveč mora učenec taijija pri vsakem delu telesa, ki pride v stik z drugo osebo, izkoristiti to navzven delujočo obrambno silo.

Torej, kar se tiče penga; dober poznavalec ga uporablja za ugotavljanje tega, kaj dela nasprotnik, za nevtralizacijo, za ugotavljanje ranljivosti in na podlagi le te najučinkovitejšega napada. Ko ga osvojimo do takšne mere, potem zlahka vidimo, zakaj mu pravijo osnovna lastnost v taijiquanu. Penga ne more biti v nesproščenih sklepih. Tudi v mlahavih in nezadostno stegnjenih udih ga ne bomo našli. Zatorej najprej začnemo sproščati telo, nato ga raztegujemo, ne da bi postali togi in peng sila se v telesu počasi prične manifestirati. Sprva le na začetku in koncu vsakega položaja, potem pa počasi skozi celo formo.

3. Ding – pokončnost in vzravnanost

Ding dokaj lahko razumemo, učimo pa se ga veliko dlje. Ding pomeni pokončnost in vzravnanost in ding jin pomeni navzgor delujoča sila ali moč.

Ko se pričnemo učiti taijiquan, se s sproščanjem telesa sprošča tudi hrbtenica. Če telo ni vzravnano, povečana mišična aktivnost povzroči zategnjenost. Večina ne ve, kaj pomeni stati pokonci. Iz navade zaklepamo kolena, s čimer povzročimo naklon medenice in telo se nagne nazaj. To povzroči dokajšnjo napetost vzdolž hrbtenjače, čez križ, spodnji del trupa ter v kolkih.

Vzravnano (ding) telo omogoča sprostitev hrbtenice, križa in kolkov. Učenec, ki razume in uporablja ding, se vzravnava ves čas, ne da bi se zategoval; na ta način ustvarja peng in kmalu mu postane jasno kroženje qija znotraj telesa. Redna in dolgotrajna vadba, tako v taijiquanu, kot tudi v drugih veščinah, obrodi sadove.

Ko se vzravnavamo, brez zategovanja, se zgodi še to, da s tem razbremenjujemo različne dele hrbtenice in jim omogočamo prosto gibanje. To je podobno oprijemalom za roke nad bolniško posteljo, s katerimi si razbremenimo križ nepotrebnega napora in pritiska. Izboljša se tudi pretočnost skozi vrat v glavo in qi se po telesu pretaka še izrazitejše.

Znan taijiquan pregovor pravi xu ling ding jin (kar dobesedno lahko prevedemo kot ‘prazen, vodiš silo navzgor’). To največkrat razlagamo kot da ‘vrh /krono glave potisnemo navzgor, kot bi visela na vrvici’. Chen Xin uporablja prispodobo vrvice, ki vleče navzgor akupunkturno točko bai hui (na kroni glave). Ko je glava dvignjena, kot bi visela na vrvici, se giblje neovirano in pripomore pri ravnotežju telesa.

Če povzamemo; ding je načelo, po katerem vzravnavamo hrbtenico, ohranjamo ravnotežje, zmanjšujemo napetosti in povečujemo obadva – peng in fang song. Ding najlažje zaznamo v stoječih položajih, kot je zhan zhuang. Ker smo pri miru, se lažje osredotočimo na to, kako zagotoviti pravilno ravnotežje in se sprostiti v celem telesu.

4. Chen – vkoreninjenost

Chen ima v taijiquanu dva pomena; prvič, kako telo ‘potopiti’, da se poveže s tlemi in drugič, kako qi strenirati, da vedno ostane potopljen. Obadva pojma sta si podobna, a kljub temu predstavljata dve različni spretnosti.

Spretnost ‘potapljanja’ je odvisna od fang songa. Kljub temu, da smo v sklepih sproščeni, le ti delujejo ubrano. Telo se pod silo gravitacije ali sile, ki jo prejmemo od druge osebe, stisne. Ta pritisk moramo znati preusmeriti skozi noge navzdol, ne da bi se napenjali.

Vadbo, s katero ohranjamo qi potopljen, pa je še težje opisati. Ko nekomu razlagamo o qi-ju, ga težko razume, kaj šele, da bi naredil kakšen gib s qijem. V ta namen se mora dantien (ali ‘morje qija’) najprej prosto gibati. Sam po sebi se qi giblje naravno, samodejno. Ko pa se qi poveča, ga moramo ohranjati potopljenega navzdol; ne smemo ga izgubiti izpod nadzora, npr. s kakšno vznemirjenostjo ali čustvenostjo. Ostati mora potopljen in prežemati noge do tal. Ko telo in noge streniramo v dovoljšnji meri, ta proces v teh delih občutimo zelo jasno in nedvoumno.

Skozi obedve spretnosti razvijemo sposobnost, ki na prvi pogled izgleda neverjetna; ko mnogo močnejša in večja oseba ne more prevrniti manjše in šibkejše; ko nekdo s težiščem na zadnji nogi zlahka odrine drugega s težiščem na sprednji. A to ni nič takega – s pravilno tehniko in obilico vadbe to lahko osvojimo.

S pomočjo chena prihajajočo silo preusmerimo po nogah navzdol v tla in obratno; oddajajočo silo običajno potisnemo navzgor iz tal. V ta namen moramo biti v kolkih in pasu izredno gibčni, kar dosežemo z dolgotrajno in vztrajno vadbo na pravilen način. Učenca mora voditi učitelj, ki to spretnost, ne le obvlada, temveč jo zna tudi naučiti. Če želimo, da se sila poveže s tlemi, se mora najprej v tla potopiti. V tem pogledu je chen zelo podoben pengu. Brez dobro razvitega peng jina in dobro gibljivega dantiena, ne bomo mogli nikoli razviti dobrega chena ali ukoreninjenosti.

Sila, ki jo oddajamo navzven in potiskamo iz tal, ni nekaj mističnega, temveč je plod precizne vadbe. Je kombinacija peng jina, določene moči v nogah in telesu ter nadzora nad njimi. Telo deluje kot zelo fina vzmet; ko ga stisnemo, se pritisk prenese v tla, ko pa ga spustimo, se s tal odbije. Če smo dobro vkoreninjeni, lahko z uporabo notranje tehnike chen stila taijiquana nevtraliziramo ali sprostimo kakršnokoli silo.

Ukoreninjenost na začetku najlažje razumemo in razvijemo s stoječo tehniko (zhan zhuang). S pravilno stoječo tehniko se razvijeta peng jin in ding jin, poveča se nam qi in bolje ga razumemo. Skozi taiji forme se učimo potapljati telo in qi, učimo se ju ohranjati potopljena navkljub raznim pritiskom. Tega se na začetku najlažje učimo, če se gibljemo čisto počasi ali vsaj zmerno. Ko telo zapremo, povežemo komolce s koleni, ramena s kolki in kmalu ugotovimo, kaj je chen. Potopimo se tudi na začetku in koncu vsake figure in tudi s tem razvijamo chen.

Če vadimo z večjimi razkoraki in nižjimi položaji, s sproščenim zgornjim delom telesa in kolkov, noge postanejo močne in to je bistvenega pomena za dobro ukoreninjenost. K stabilnemu položaju pa nam, še bolj kot to, doprinese sproščenost telesa (fang song), še posebej v kolkih; qi tedaj samodejno zdrsne skozi noge do stopal. Ko se qi potopi v noge in se ukoreninimo, lahko naša vadba postane bolj intenzivna, saj zelo pridobimo na moči. Ko telo in um osvojita fang song, peng in ding, lahko vadimo še posebne vaje za ukoreninjenost, ki izboljšajo chen.

Kadar se ukoreninimo pod pritiskom, občutimo kot bi se sklepi usmerili navzdol in dejansko se sklep rahlo spusti. Vendar tega ne smemo zamenjati s spuščanjem ali nagibanjem navzdol ali zvijanjem sklepov. Nižji položaj nam omogoča večji mehanski vzvod in zanj potrebujemo večjo moč v nogah. A samo spuščanje v položaju še ne pomeni, da se tudi potopimo. Nižji položaj okrepi noge, ni pa nujno, da pripelje do večje ukoreninjenosti. Na začetku chen vadimo v višjih položajih, saj moramo za nižje to spretnost še bolj razviti, če želimo ostati nizko in hkrati ukoreninjeni.

5. Chan si jin – spretnost navijanja svile

V taijiquanu imamo gibanje, ki se imenuje navijanje svile ali chan si. Čeprav ga navajam kot peto najpomembnejšo spretnost za začetnike, brez chan si jina sploh ni taijiquana. Chan si nam pove, kako telo gibati, da se giblje tudi qi, kako ohranjati peng jin in skladno prehajati med odpiranjem (kai) in zapiranjem (he) zunanjega in notranjega telesa iz katerega sestoji taiji.

Tudi za to spretnost lahko rečemo, da je ne moremo razumeti v celoti, saj jo bolj osvojimo s telesom kot pa z umom. Chan si gibanje izvajamo toliko časa, da ga telo dojame v celoti. Na začetku vadimo vaje navijanja svile (chan si gong), kasneje pa ga globlje osvojimo skozi forme (tao lu).

Vadba chan si gonga je na začetku bolj vadba taiji shen fa (telesna mehanika) v gibanju. Gibanje od dokaj preprostega prehaja v malo zahtevnejšega (najprej krožimo z eno roko, potem z obema, najprej na mestu, potem v korakih). Na ta način spoznavamo, kako se telo giblje v krogih in spiralah. Kot začetnikom nam notranje gibanjem še ni pomembno. Dovolj je, da smo pozorni na navijanje navznoter – mezinec obračamo proti sebi (shun chan), navzven – palec proč od sebe (ni chan), na kroženje spredaj (zheng mian), ob strani (ce mian), v pravi smeri (zheng) in v obratni (fan). Poskušamo se gibati tekoče, in brez napetosti, zategnjenosti. Razvijajmo fang song in odstranjujmo blokade, ki se pojavljajo zaradi napetosti v sklepih. Z vsemi deli telesa poskušamo izvajati gibanje v krogih ali spiralah.

Takšno spiralno kroženje se ne odvija le na površini, temveč znotraj celega telesa. Povzroča gibanje vseh sklepov in udov. Z navijanjem in raztegovanjem telo po določeni količini vadbe postane naravno prožno in elastično (peng jin, lastnost, o kateri smo pisali v drugi točki); postane zrahljano, a kljub temu močno. Chan si jin je metoda, s katero telo ohranja peng jin.

Sredi osemdesetih let so učitelji iz vasi Chen, še posebej Chen Xiaowang in Chen Zhenglei, pa tudi drugi, pripravili vaje navijanja svile (chan si gong). Te vaje so naredili na podlagi najpomembnejših gibov iz form, da bi z njimi lažje razvijali chan si jin. Kmalu so se uveljavile kot dobre metode pri poučevanju večjih skupin osnove chen stila taijiquana. Primerne so se izkazale tudi za tiste, ki nimajo stalnega stika z dobrim učiteljem, da jih vodi in usmerja, kot tudi za tiste, ki imajo premalo časa, da bi to spretnost zvadili skozi tradicionalne forme. Sami sklopi vaj se lahko od učitelja do učitelja malo razlikujejo, a v osnovi vsebujejo ista načela.

Če povzamemo; v članku sem opisal pet najpomembnejših spretnosti za začetnike v taijiquanu. Upam, da bo koristil vsem, ki si želijo večjega znanja in spretnosti taijija. V chen šoli pravimo, da za dober kung fu obstajajo tri zahteve: dober učitelj, dobro razumevanje in dobra vadba. Pričujoči članek nas popelje v bistvo taijija. Kungfu bi lahko prevedli kot spretnost, a še boljši prevod bi bil pojem, ki bi opredeljeval še čas, ki ga posvetimo v ta namen.

V chen stilu taijija je yilu (prva forma) osnovna pot, na katero se odpravijo vsi, ki dosežejo tretji nivo. Čeprav so erlu, forme z orodji in potiski rok sestavni del vadbe, učenci prevečkrat prehitro posegajo po njih – še preden osvojijo osnovne spretnosti. Dokler ne razvijemo fang song, peng jin, ding jin, chen in chan si jin, bo naš napredek omejen.

Ko sem sam vadil s svojim učiteljem Chen Zhengleiem, nam teh stvari niso razložili z besedami, temveč smo jih spoznali po dolgotrajni vadbi ob rednih korekcijah in izkušnjah. To niso bile stvari, o katerih bi najprej razpravljali, temveč so načela zrasle iz vadbe, skozi nenehno popravljanje, ki mi ga je nudil moj učitelj. Učenec se mora tega zavedati in ne sme zanemariti svoje vadbe. Na začetku je vadba v taijiquanu podobna veslanju proti toku navzgor; takoj ko prenehamo veslati, nas tok odnese nazaj. Torej vadite neprekinjeno, brez daljših presledkov ob pomoči dobrega učitelja in nedvomno boste napredovali.

Wang Hai Jun je trikratni kitajski državni prvak v taijiquan formah, orodjih in potiskih rok. Prav tako je trener drugih petih kitajskih državnih prvakov v taijiquanu. Je izvrsten poznavalec veščine in dober učitelj. Živi v Manchestru, čez leto poučuje po Angliji, v Londonu in Mancheastru. Več informacij na www.wanghaijun.com.