video
Na začetnih stopnjah bodimo pozorni na to, da vdihnemo, ko se z rokami ali drugimi deli telesa zapiramo in izdihnemo, ko se odpiramo. Enako velja, da vdihnemo, ko se dvigujemo (npr. v cinci duliju) in obratno. Tudi pri izbruhih (fajinih) vdihnemo, ko nabiramo silo in izdihnemo, ko jo sprostimo. Več se z dihanjem na teh stopnjah ne ukvarjamo in dihamo normalno.
Ko gibanje v formi postane skladno, se samodejno uskladi tudi z dihanjem in qijem. Če qi vodimo na silo (z umom, domišljijo, nismo pa še notranje in zunanje dovolj usposobljeni), lahko pride do resnih težav. Npr. pri malem nebeškem krogotoku ali mikrokozmični orbiti qi potuje po hrbtenjači navzgor do vrha glave in nato po sprednjem delu telesa navzdol do presredka med nogami. Nekatera mesta, kot je prehod od hrbtnega dela na lobanjskega, so težje prehodna, zaradi česar lahko pride do zastoja in posledično do resnih psihofizičnih težav.
V taijiju zato ne uporabljamo teh ‘domišljijskih vzorcev’, da bi vzpostavili povezanost ali kroženje, temveč z vadbo negujemo in krepimo qi. Ko ta postane obilen, deluje samodejno, kot reka, ki namaka polja. Počasi pronica v vse dele telesa in jih napaja. Qi čutimo jasno ves čas. To ni stvar domišljije in bi ga čutili samo takrat, ko vadimo.
Povezanost v taijiju se kasneje poveča še na veliki krogotok – zaobjema celo telo od vrha glave do stopal. Še posebej točka na sredini stopala je pomembna in jo je težko povezati.
Glede na to so 3 stopnje napredovanja v kungfuju:
– na prvi qi čutimo v rokah
– na drugi qi čutimo v dantjenu
– na tretji qi zaznavamo v stopalih
Šele ko qi zaznavamo v stopalih, lahko rečemo, da smo zares povezani. Najtežji prehod predstavljajo kolena. Chen Zhenglei pravi, da ko mu je v 1980 uspelo povezati stopala, je bila to zanj popolnoma nova izkušnja. Pred tem smo včasih povezani ali pa ne, qi čutimo ali ga ne, če vadimo, ga čutimo in obratno. Če nekaj časa ne vadimo, ga lahko popolnoma izgubimo. Ko pa se povežemo s stopali, takšna povezanost ostane ves čas. Temu rečemo prava povezanost.
Običajno vdihnemo in izdihnemo med 12 in 14-krat na minuto. V taijiju poskušamo dihati do 10 ali celo manj krat na minuto, kar je skoraj prepolovljeno. Takšno dihanje je umirjeno, globoko in zelo prefinjeno. Šele ko smo sposobni dihati med 6-8-krat na minuto, bomo sposobni dihati na trebušen oz. obraten način. Dokler se ne povežemo, v glavnem dihamo s pljuči. Potem pa se oprsje zaradi povezanosti delov telesa toliko razširi, da zrak z lahkoto prodira v nižje dele telesa. Zato ne more vsak dihati s trebuhom – to je znak našega napredka, naše vadbe.
Kadar izvajamo hitre gibe, fajine, poskušamo silo zelo hitro prenesti na cilj – v 0,015 sekunde. Z normalnim dihanjem tega ne moremo, zato mora biti tudi dihanje hitrejše – zaradi hitrosti nastane zvok. Ne oponašajmo učitelja, ni treba odpirati ust, zadrževati zraka ali česarkoli – samo pustimo, da zvok sledi hitrosti. Zvok bo tako naraven in ne umeten.
(povzetek: Dragi Bedina)