Vodenje v prazno

VODENJE V PRAZNO

avtorja: Marko in Dragi Bedina

 .

V taijiju se sili nikoli ne zoperstavimo s silo. Če nas kdo udari z roko, udarca ne blokiramo s svojo roko. Na ta način bi nas zabolelo ali bi se celo poškodovali. Namesto en ‘fool’ ali bedak – kot pravi angleški pregovor – bi bila zdaj dva! Na žalost, se tako nagonsko vsi odzivamo…

A v taijiju se učimo, da nasprotnikovi sili za trenutek sledimo – ta čas je dovolj, da ugotovimo moč in smer njegovega udarca ter v glavi pripravimo načrt za uspešno obrambo. V tem času silo lahko tudi odvedemo mimo sebe ali jo odpeljemo v ‘praznino’, v kateri se sila zmanjša ali celo izniči, lahko pa jo, še preden se izniči, izkoristimo in preusmerimo nazaj v nasprotnika.

S takšnim namenom so narejeni gibi v taiji formah – če želimo napredovati  v desno, gremo najprej malo v levo… in obratno. Preden se spustimo navzdol, gremo malo navzgor in obratno. Yin-yang, spreminjanje, poteka ves čas, v različnih delih telesa, od prstov na rokah in nogah, do celega trupa in glave. Če, po eni strani, potiskamo z rokami ali dlanmi skupaj, se, po drugi, razširjamo in sproščamo v ramenih in obratno. Če se v zgornjem delu telesa zapiramo, se v spodnjem odpiramo; če je ena stran telesa zaprta, bo druga odprta, itd. Skozi takšno izmenjavanje ali spreminjanje ustvarjamo silo zapiranja (ko se približujemo nasprotniku, npr. z udarcem) ter odpiranja (ko nasprotnika speljujemo v prazno). Za zapiranje in odpiranje uporabimo vse dele telesa. V formi se ta dva načela ves čas izmenjujeta kot yin in yang.

Gibanje v taijiquanu ni nikoli premočrtno – vedno je krožno ali vrtinčasto, kar ustvari še močnejšo silo. Vrtinčenje je še posebej značilno za chen slog. Mojster Chen Zhenglei pravi:

V chen slogu taijiquana se dinamika gibanja telesa (razmerje med silo, energijo in gibanjem) povezuje s teorijo meridianov kitajske tradicionalne medicine. Spiralno vrtinčenje vpliva na gibanje notranje energije, tako da z malo sile premagujemo veliko, s šibko premagujemo močno, kot bi z majhnim vzvodom dvigovali težak tovornjak.*

Notranja energija po telesu kroži ves čas. Ko jo pospešimo še z zunanjimi dejavniki gibanja, postane izredno močna sila, s katero zlahka premagamo nasprotnika. A ne samo to – ta sila poživlja in zdravilno deluje predvsem na nas same.

Ko se torej gibljemo, poskušamo vedeti, kdaj napredujemo in kdaj vodimo nasprotnika v prazno; kdaj gremo v napad in kdaj se umaknemo v obrambo. Na ta način bomo vedeli, kje se odpirati in kje zapirati. En izraz je tudi kje biti poln in kje prazen. Roke nam služijo kot dirigent orkestru. Če so roke dirigent, je orkester naše telo. Roke samo poveljujejo ali slikajo kako se mora odzivati vsak delček telesa.

Vrtinčenju v taijiju pravimo tudi navijanje svile (chan si jin); pri vadbi vadimo navijanje svile ali kroženje z desno in levo roko, z obema rokama, pred telesom, ob telesu, itd. Rame in komolci so čisto sproščeni, mišic skorajda ne uporabljamo; krožijo samo dlani, okrog sredinca; pol krožnice vodi mezinec, pol krožnice palec. Kroženje se iz dlani prenaša po celem telesu – zaigra cel orkester!

Ko desno dlan obračamo v smeri urinega kazalca, vodi mezinec – nasprotnika tedaj največkrat speljujemo v prazno. Temu pravimo pravilno vrtinčenje (kit: shun chan, izgov: šunčan). Tudi naša roka je narejena tako, da se sila iz mezinca prenaša po ostalih prstih v dlan, nato v roko, komolec, ramena in naprej navzdol po trupu. Sila prihaja v nas. Pravimo da je ta sila ‘odprta’, ker nasprotnika vodimo v odprtost, v praznino.

Ko pa obračamo desno dlan v nasprotni smeri urinega kazalca in vodi palec, sila prihaja iz ramen (še prej iz nog, bokov,..), do komolca, dlani, prstov… in nato v nasprotnika, saj to vrsto kroženja običajno uporabljamo za napad. Tej sili pravimo, da je ‘zaprta’, saj se približa nasprotniku, ga zapre. To je obratno vrtinčenje (kit: ni chan, izgov: ničan). Za levo dlan velja enako, le da je zrcalno.

Ta načela so za začetnika v taijiju težko razumljiva. Potrebno je veliko vaj, da jih osvojimo. Toda, vsaka vadba prinaša izkušnje, izkušnje pa znanje. Pomembno je, da se sprostimo, čim manj uporabljamo mišice in vsakič pripeljemo energijo čisto do konic prstov. Seveda to ne bo šlo, če ne bomo sprostili ramen, kolkov in pokončno stali v stabilnem položaju. Mojstri pravijo, da na začetni stopnji šele poskušamo občutiti to energijo ali qi in jo voditi tja, kamor želimo – s pomočjo zunanjega gibanja. Na naprednejših stopnjah pa postanemo tako tankočutni, da pustimo, da qi vodi fizično gibanje in mi mu samo sledimo. Na najvišji stopnji smo sposobni qi zavestno usmerjati, le ta pa vodi telo.

Eden največjih klasikov taijiquana Chen Xin to opisuje na sledeč način:

Ko nas nasprotnik prične izzivati, v naši glavi samodejno vznikne potreba po takojšnjem odzivu in zavračamo vsakršno misel na umik. V kolikor ne vemo čisto nič o umiku, smo kot bi že bili ujeti v pasti. Če me vprašate, na kakšno past tukaj mislim, je moj odgovor ta, da morate pred vsakim napadom najprej dobro poznati, kakšen je dober umik; kaj pomeni privabljati k sebi, kaj pomeni voditi v prazno, kaj pomeni, da z mehkobo premagujemo trdoto. Naučiti se moramo, kako se izognemo nasprotnikovi sili. Z drugimi besedami, preden napademo, moramo vedeti, kako preprečiti slab umik.

Preden napademo, moramo upoštevati vse možne zasede in načine, s katerimi si bomo ohranili preostanek moči, če bo šlo kaj narobe. Kajti v trenutku, ko nam bo pošla vsa moč, nam bosta roki obviseli, z nogami pa ne bomo čutili tal. A četudi bomo brez moči, da bi se borili še naprej, se moramo boriti še za to, da se umaknemo; in umik ni isto kot poraz. V tem se kaže naš kungfu – v sposobnosti, da se dvignemo, preden se spustimo, da se pokrčimo, preden se iztegnemo.

Dober bojevnik lahko obvlada veliko veščin in porabi veliko časa v proučevanju uporabnosti tehnik v različnih situacijah, toda večina tega znanja se izgubi v pozabi. Če želimo napredovati, moramo kungfu tehnike izkusiti in vaditi. Obstaja na tisoče sistemov in tehnik; kdor želi obvladati kungfu, ne more spregledati metode navijanja svile, ki obnavlja življenjsko energijo in je podlaga taijiquana.**

Ti klasiki taijiquana so bili veliki bojevniki v svojem času. Obvladali so več borilnih veščin. Po njihovem, je vrtinčenje ena poglavitnih tehnik za dober kungfu. Ne samo, da krepi silo napada in omogoča, da nasprotnikovo speljemo v prazno – vrtinčenje energije po telesu poživlja nas same, vrača nam življenjskost, zdravje in vitalnost.

Na drugem mestu Chen Xin razlaga, kako s pomočjo taiji načel pridemo do dobrega qija ali te življenjske energije. Z njeno pomočjo postanemo skorajda nepremagljivi. Obstajata dve vrsti energije: qi neba in zemlje. Vse je ustvarjeno iz teh dveh, tudi človek. Izmenjavata se kot yin in yang, kot belo in črno, kot…

Ko se premikamo navzgor ali navzdol, naprej ali nazaj, naravnost ali po strani, hitro ali počasi, odprto ali prikrito, ko se odpiramo ali zapiramo, ko silo nabiramo ali sproščamo – ne moremo mimo delovanja yina in yanga, ki obkroža naše telo kot čudovita slika. To izmenjavanje se dogaja neprekinjeno, konstantno kot papirni zmaj, ki plapola po zraku ali riba, ki skače iz vode.**

To izmenjavanje ni nekaj novega. Vse se odigrava že okrog nas in v nas. Težava je le v tem, da se tega ne zavedamo, teh procesov nimamo pod nazorom zato si z njimi ne moremo dosti pomagati.

Kar pa se tiče taijiquana, za potešitev in prijetno počutje ne potrebujemo razburljivih stvari, ki bi jih zaznali z ušesi, očmi, rokami ali nogami. Ne, učenec taijiquana se mora najprej poglobiti v načela. Ko jih bo razumel in uporabil v praksi, bo začutil energijo qi in gibanje bo postalo živahno. Prihajalo bo iz notranjosti in se odrazilo v povečani gibljivosti, hkrati pa bomo občutili še večjo regeneracijo. Notranjo silo bomo sposobni izraziti navzven šele tedaj, ko jo bomo začutili. Samo razpravljanje o notranji sili je zgolj brezplodno in predmetu dela krivico.**

V taijija je veliko govora o qiju. Nekateri menijo, da ga sploh ni. No, qija verjetno ne bomo izkusili v smislu razsvetljenja, kot si ga ponavadi predstavljamo. Ne bo se nam posvetilo kar tako, brez da bi upoštevali in marljivo vadili po vseh potrebnih načelih. A če vztrajamo, se sprostimo v vseh delih telesa, ohranjamo pokončnost, skrbno ločujemo polno-prazno in še nekaj potrebnih načel (glej članek Pet najpomembnejših spretnosti za začetnike v taijiquanu), bomo nedvomno izkusili tisti prijeten, topel, mravljinčast občutek v prstih in nato po celem telesu. Pričeli se bomo tudi zavedati, kako nas taiji poživi in obnovi z vsako vadbo.

Chen Xin pravi, da silo, ko jo imamo, potem lahko po potrebi uporabimo. Ponavadi se šele tedaj zavemo, kako velikanska moč je to. Za primer vzame figuro Enojnega biča – ki bi pa lahko bila katerokoli od 74-tih figur iz stare chen forme.

Prav tako je rečeno, da je nezmožnost boja z nasprotnikom odraz pomanjkanja kungfuja. A kljub temu – če je naš kungfu dovolj zrel, bo okrog nas ustvaril tako velik krog, da bo brez zunanjih meja, naše notranje omejitve pa tako majhne, da jih niti zaznali ne bomo, dokler se ne soočimo z močnejšim nasprotnikom; tedaj se nam bo nenadoma navzven sprostila notranja sila kot močan sunek vetra ali ogromen blisk, ki bo posekal posušena in strohnela drevesa okrog nas. To lahko izvedeš s pomočjo figure Enojnega biča. Če pa želiš tehniko pravilno izvesti, moraš najprej s pomočjo zapiranja energijo zbrati, sicer bo Enojni bič imel samo minimalen učinek. Če pa ne veš kako to narediti, je najbolje, da ne narediš nič. Tako preprosto je to!**

____________

* Chen Zhenglei: Chen Style Taijiquan, Sword and Broadsword, 2003

** Chen Xin (1849-1929): Illustrated Explanations of Chen Family Taijiquan (Beijing: Guanghua Publishing Ltd., 2008