Taijiquan kmalu morda celo na recept

članekNedelo, 27.09.2015, str 21

Taijiquan kmalu morda celo na recept

Gibanje za zdravje: Raziskovalci ugotavljajo koristi kitajske borilne veščine za starejše, ni pa edina primerna

Demografske napovedi, da bo čez 15 let v Evropi že 110 milijonov prebivalcev starejših od 65 let, so spodbudile niz študij o koristnosti telesne vadbe pri starostnikih. Še zlasti veliko raziskav se posveča kitajski borilni veščini taijiquan. Ta namreč temelji na sproščenem, pozornem in počasnem ter kontinuiranem gibanju, ki se zdi primerno za starejše ljudi.

Brane Maselj

Prav vse študije, in v minulih 20 letih jih ni bilo malo, ugotavljajo, da zavest­no in kontinuirano mehko gibanje pri taijiquanu krepi srčno-žilni sistem prav tako kot mišice in sklepe. V časopisu ameriškega geriatričnega združenja so pravkar objavili nova priporočila zdravnikom, naj starost­nikom med drugim svetujejo vodeno vadbo taijiquana, ker da pomaga krepiti moč in zlasti ravnotežje. Starejšim tega primanjkuje bolj kot mišične moči. Kar tretjina starejših od 65 let in celo polovica 80-letnikov vsako leto nesrečno pade. V Veliki Britaniji, pravi poročilo, zaradi tega umre 14.000 ljudi na leto. Hkrati s tem naj zdravniki zmanjšajo predpisovanje antidepresivov in uspaval, ki vplivajo na možgane in so, kakor ugotavljajo, v tesni povezavi z nesrečnimi padci.

Britanska revija za športno medicino (British Journal of Sports Medicine) pa je prejšnji teden objavila izsledke obširne raziskave, ki dokazuje, da taiji zelo izboljšuje fizične sposobnosti in mišično moč pri različnih bolnikih. Dr. Darlene Reid z Univerze Britanske Kolumbije ga zato priporoča kot dodatno terapijo pri teh in številnih drugih obolenjih. Raziskava, ki so jo izvedli na omenjeni univerzi, je vključevala 1500 ljudi med 50. in 70. letom, ki so bolehali za rakom, srčnimi obolenji, osteoartritisom ali kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB). Povprečno so vadili taijiquan 12 tednov dvakrat ali trikrat na teden po eno uro. Merjenje pred tem obdobjem in po njem je pokazalo, da so bolniki pridobili več fizične moči, zdaj lahko hitreje vstanejo in se lažje premikajo. Vadba taijiquana je pripomogla tudi k zmanjšanju bolečine in napetosti pri bolnikih z osteoartritisom, prav tako k občutno manjši zadihanosti pri bolnikih z obstruktivno pljučno boleznijo. Znanstveniki poudarjajo, da omenjena študija še ne postavlja dokončnih sklepov, vendar menijo, da lahko na podlagi takšnih rezultatov spodbudijo zdravnike, da predpišejo taijiquan kot zdravilno terapijo za ljudi s kroničnimi obolenji.

Iz ostrine v mehkobo

Kot rečeno, je bilo o koristnosti te starodavne kitajske veščine narejenih že na stotine študij, nekaj tudi pri nas. Da je takšna vadba blagodejna, ni pravzaprav nobenega dvoma; čeprav gre v osnovi za naporno borilno veščino, je njena mehka metoda sproščanja mišic, ligamentov in tudi uma zagotovo primerna za starejše ljudi. Umestno vprašanje pa je, ali ne bi podobnih rezultatov dosegli tudi s kakšno drugo obliko gibanja. Skoraj vse študije o koristnosti taijiquana bolehajo za podobno hibo: učinke merijo samo na izbrani populacijski skupini bodisi brez druge, kontrolne skupine bodisi da ta druga skupina ne izvaja nobene druge aktivnosti. Poleg tega so preiskovanci in pre­iskovalci, torej avtorji raziskav, pogosto kar ljudje, ki tudi sami vadijo taijiquan. To pomeni, da so oboji veliki privrženci veščine in torej toliko motivirani, da lahko njihova ocena odraža njihova pričakovanja pozitivnih učinkov.

V omenjeni britanski študiji so bili udeleženci sicer pacienti, za katere smemo domnevati, da se prej niso ukvarjali s to veščino, vendar tako kot v podobnih primerih ni bilo kontrolne skupine, ki bi se toliko časa kot sodelujoči bolniki ukvarjala še s kakšno drugo gibalno dejavnostjo. Rezultate tistih, ki vadijo, pač lahko tudi brez eksperimenta brez tveganja napovemo vnaprej. S podobnimi metodološkimi hibami so, kot kaže malo starejši primer iz časnika Delo, obremenjene tudi raziskave o blagodejnosti vadbe joge za zdravje. Svami Sarasvati, vodja biharske šole joge, je na vprašanje novinarke, ali obstajajo znanstveni dokazi, da joga res koristi zdravju, odgovoril: »V neki indijski bolnišnici bodo izvedli raziskavo, s katero bodo zajeli 500 bolnikov z rakom. Lahko vam kar povem, kaj se bo zgodilo: ugotovili bodo, da ljudje, ki redno vadijo jogo, bolje prenašajo bolezen in zdravljenje ter hitreje okrevajo.«

Postavlja se resno vprašanje, zakaj sploh delati znanstvene raziskave, če lahko vpleteni že vnaprej povedo, kaj bodo odkrile. Tako kot za jogo in taijiquan lahko tudi za kakšne druge gibalne dejavnosti – vnaprej, brez raziskav– napovemo blagodejne učinke za zdravje. Čeprav tudi takšnih raz­iskav ne manjka in prav vse potrjujejo pozitivne učinke rekreacije. Bolniki sicer težko tečejo, smučajo ali igrajo namizni tenis, toda preproste oblike razgibavanja ali hoje so dostopne vsakomur, ki je zmožen sodelovati pri urah taijiquana. Dejstvo je, da je motorična dejavnost temelj, brez katerega ni zdravja. Še posebno pri starejših pa je pomembno, da hkrati z motorično izvajajo tudi kognitivne dejavnosti. S tem namreč premagujejo raztresenost, ki je pogost vzrok padcev in poškodb. Zato je pomembno, da hkrati z gibanjem vadijo tudi možgane; taijiquan, ki zahteva pozornost in ozaveščanje gibov, je zato brez dvoma zelo primeren, a tudi preprostejše oblike gibanja, kot so sprehodi v naravi, in umske dejavnosti, denimo reševanje križank, so lahko koristne. Samo hoteti je treba.