Program vadbe stila chen, dediščina družine Chen iz vasi Chenjiagou

Chen TJQ je celovit sistem urjenja gibanja telesa za ohranjanje fizičnega in mentalnega zdravja. Predstavlja estetski užitek, meditativno naravnanost uma in vzgajanje obrambne spretnosti. Taiji se dandanes tudi vse bolj uveljavlja kot tekmovalni šport imenovan wushu taiji. Od vseh taiji stilov je chen najbolj učinkovita borilna veščina.

 

Chen Changxing

Chen Changxing (1771-1853)


Prva in druga stara forma (Lao jia Yilu in Lao jia Erlu)

sta nastali v vasi Chen na Kitajskem pred več kot 250 leti. Takratni Mojster Chen Changxing iz 14. generacije učiteljev v vasi Chen je iz stoletne tradicije znanja oblikoval Prvo staro formo (yilu) in drugo, bolj znano pod imenom Topovska pest (paocchui).

Ti dve formi sta prvi prišli v javnost, saj se je takrat v vasi učil tudi prvi učenec, ki ni bil doma iz vasi Chen (Yang Luchan). Le ta je tudi nadaljeval znanje znotraj svoje družine, ki se je po Kitajskem in kasneje po celem svetu razširilo pod njegovim družinskim imenom (yang stil).

Zgodovinski dogodki so onemogočali razvoj in popularizacijo stila vse do 20. stoletja, ko se je končno osvobodil represije in je dosegel mednarodno priznanje.

Nasledstvo

Društvo Chen Taijiquan Slovenija poučuje chen stil po metodi mojstra Fu Nengbina, 12. generacija naslednikov chen stila in izročilu njegovega učitelja Velikega mojstra Chen Zhengleija, 19. generacija naslednikov družine Chen in 11. generacija linije neposrednih dedičev chen taijija.

 

Principi

Za Chen TJQ stil so značilni nizka drža ‘jahača’ in neprekinjeno vrtinčenje vseh delov telesa. Vrtinčenje z rokami simbolizira t.i. navijanje svile. V vseh položajih se brez prekinjanja izmenjujeta (yin/yang) zaprtost in odprtost (kai/he) ter praznost in polnost (xū/shi; izg.ši/šə). Hitrost gibanja prehaja iz počasnosti v hitre nenadne izbruhe sile (fajin).

 

Prva stara forma utemeljuje osnovne principe gibanja in spretnosti: odboj (ward off – peng), vodenje vstran (roll back –lu), pritisk (press – ji) in potisk (push – an) in le delno spretnosti: presekati (split – lie), potegniti navzdol (pull down – cai), udarec s komolcem (elbowing – zhou) in udarec z rameni (shoulder stroke – kao). Slednje štiri bolj intenzivno uporablja druga stara forma, ki je tudi hitrejša v izvajanju.

 

Obe formi imata več nivojev, kjer se nizkost drže znižuje (povečuje se moč v nogah), širina gibov zmanjšuje, na višji stopnji pa je posameznik sposoben pri polni sproščenosti izraziti silo pri vsakem gibu.
Gibanje z orodji, kot so meč, široka sablja in sulica, izboljšuje moč in pravilen položaj nog, živahnost in gibčnost celega telesa ter občutek za izražanje sile z izbruhom moči (fajin) itd.

 

Chan si jin, zhan zhuang in tui shou

Obvezen sestavni del urjenja je tehnika ‘navijanje svile‘ (chan si jin). Vrtinčasto gibanje celotnega telesa vzgoji občutek za center gibanja (težišče telesa – dan tien), iz katerega vse gibanje izhaja. Nadaljevanje te tehnike je potiskanje rok (tui shou) v dvoje, kjer se vsi principi forme odrazijo v praksi. Posameznik se uči prisluhniti smeri, jakosti in vrsti moči in jo preusmeriti sebi v prid, tako da silo odvede v praznino, in/ali pa preusmeri nazaj na nasprotnika. Uči se ohranjati pravilen položaj telesa v primeru prodora nasprotnikove sile. To je učinkovita tehnika razvijanja obrambne sposobnosti.

 

Posebnost urjenja je tudi ‘stoječe drevo‘ (zhan zhuang), kjer se uri notranja moč in pravilen položaj telesa, ki sta potrebna za tehniko ‘navijanja svile’. Vadba vključuje pravilno ‘obrnjeno dihanje‘ (reverse breathing; pri vdihu se pomakne spodnji del trebuha nazaj, pri izdihu pa naprej in navzdol) in odvajanje sile v tla, iz kolen v stopala; t.i. vkoreninjenje (chen).

 

Pri vadbi so pomembna sledeča načela: duševna umirjenost in vedrina (jing), sproščenost (song), pogreznjenost ali “potopitev qi-ja v dan tian” (chen) in okretnost ali agilnost (huo). Vse te vrline z vztrajno vadbo razvijamo in poglabljamo.

 

Taiji je vseživljenjsko dolgo potovanje.

Kot pravi eden največjih taiji mojstrov, Sun Lu Tang: “Ne gre za doseganje vrha. Pomembno je potovanje samo in kako prijetno se počutimo med potovanjem.”