Od kdaj borilna veščina?

Včasih razmišljamo ali je taiji nastal iz borilne veščine ali je borilna veščina nastala iz taijija?

Nekateri so mnenja, da se je taiji razvil prav v namene borilne veščine – iz potrebe po obrambi in napadu. A če na taiji pogledamo v širšem pogledu – na njegove temelje – kako se je iz neke celovitosti (wuchi-ja) porodila polarnost (yin-yang), katera se v končnem smislu ponovno vrača v celovitost, potem dobimo zelo dovršen sistem, ki posamezniku ne omogoča zgolj surovega preživetja na tem svetu, temveč mu odpira vrata k razumevanju in realizaciji svoje najgloblje biti. Taiji v tem primeru postane Pot ali Dao. Prav to ta izraz tudi pomeni – Največja skrajnost.

Sanfeng

Zhang Sanfeng (12. stol.), veliki daoistični modrec, ki naj bi dosegel ‘nesmrtnost’ in hkrati mojster borilnih veščin ter utemeljitelj notranjih veščin, še posebej taijiquana.

Chen Xin*, je v svojem velikem klasičnem delu zapisal:

“Že od nekdaj so bili modreci, ki so zapisali klasična dela, zelo vešči tudi v borilnih veščinah. Del njihovih zapisov je bil zato posvečen borilnim vidikom. /…/ Nihče ne ve točno, kdaj so nastale borilne veščine, katere so se končno zapisale v dinastijah Tang, Song, Yuan, Ming in Qing. Čeprav obstaja nekaj starodavnih knjig, pa večina zapisov sestoji iz preprostih risb, brez detajlov, še posebej glede principov in pravil. Čeprav je na splošno priznano, da proučevanje spisov izboljšuje posameznikov gong-fu (kungfu), pa učenci zlahka izgubijo te pridobitve zaradi prevelike togosti v umu in vadbi ter se osredotočajo na trdo in grobo, namesto na mehko in prazno. To vodi do blokade pretoka krvi in qi-ja, kar se odrazi v nepovezanosti in neučinkovitosti gibov in principov.”

Veliki mojster iz vasi Chen tukaj izpostavi posameznikovo odprtost v mislih in gibih. Če smo togi, neelastični in zaprti v svoji glavi, bomo tudi v telesu in potem nam ne pomaga nobena knjiga. Za taiji tako vitalni principi bodo za nas ostali neznanka:

“Če nam niso jasni principi in položaji, potem se bodo v nas naselile lastnosti kot sta aroganca in sebičnost.”

Kako resnično, koliko arogance vidimo v svetu borilnih veščin. Skoraj vsak dober kungfu film jo izpostavlja. Mojster Fu zelo rad izreče: “Odprto telo, odprt razum.” In potem doda: “Odpri se!”

In v poglavju o povezanosti in sledenju Chen Xin nadaljuje:

“Posameznik mora za nadzorovanje telesa uporabljati svoj um; namesto sebe, mora spremljati navidezno gibanje napadalca. Telo bo samo po sebi sledilo umu, medtem ko bo um osredotočeno spremljal napadalčevo gibanje. Če pa se gibljemo kar tako, ločeno in brez osredotočenosti, telo postane okorno; le z odzivanjem na gibanje nekoga drugega telo postane agilno.”

 

“Visoka stopnja gong fu-ja izgleda zavajujoče eno-dimenzionalna in preprosta, a dejansko je ne smemo podcenjevati. Če želimo izvajati pravilno tehniko, si moramo kot začetniki zapomniti, da moramo nad gibanjem doseči popoln nadzor: od začetka, ko roka otvori gibanje, v vsem osrednjem poteku (ves vmesni del giba) pa do končnega položaja. Ta (celoten) gib je dejansko zunanji pokazatelj našega notranjega qi-ja ali pretoka notranje energije (jin), ki priteka iz našega uma/srca, prečka vnaprej določeno pot in se spušča v vsako drobno poro in delec našega telesa.”

– Dragi Bedina

——–

*Chen Xin: Illustrated Explanations of Chen Family Taijiquan. – Beijing: Guanghua Publishing Ltd