Notranje sile v taijiquanu

Notranje sile v taijiquanu

avtorja: Dragi in Marko Bedina

I. del

Notranja energija – qi (izgov. ‘či’)

Pravimo, da je taijiquan notranja borilna veščina, ker razvija in uporablja predvsem notranjo energijo. Zunanje borilne veščine v veliki meri slonijo na uporabi mišične sile, za katero pa je v taijiquanu rečeno, da zmanjšuje učinek notranje energije; ob krčenju mišic nastajajo napetosti, ki ovirajo gladek pretok notranje energije. Mišična sila je zato smatrana kot groba sila – notranja energija je finejša – imenuje se qi; lahko ji rečemo tudi življenjska energija, biopotencial ali kako drugače – dejstvo je, da je to ‘nekaj’, kar nas oživlja in omogoča gibanje. Mojstri so znanje o strukturi, biomehaniki in dinamiki gibanja našega telesa povezali s starodavnimi znanji o lastnostih in pretakanjih notranje energije in razvili, v pogledu borilne veščine ali zdravilnosti, izredno močan sistem – taijiquan.

Notranje energije brez grobe mišične sile ni tako lahko uporabljati v namene borilne veščine ali zdravega gibanja. V taijiquanu to sposobnost razvijamo vrsto let. Tudi če imamo veliko domišljije in močno voljo, naše telo na začetku ni sposobno zgenerirati dovolj notranje energije in jo zavestno uporabljati. Za to moramo biti popolnoma sproščeni, pokončni, s težo v podlatih – in še kakšno načelo bi se našlo – in to vse med gibanjem! Ponavadi se zategnemo že pri malenkostnem gibu, kot je dvig roke nad glavo; nevede dvignemo tudi rame in že blokiramo pretok energije v ramenskem predelu. Naredimo navaden počep in potisnemo kolena preveč naprej, upognemo hrbet in zategnemo vrat. Zdaj si lahko predstavljamo zakaj potrebujemo toliko let, da se naučimo pravilnega taijija.

Zavestno vodenje notranje energije – jin (izgov. ‘džin’)

Mojster Chen Xiaowang (1) pravi, da qi in njegovo središče v telesu – dantien, ki je v trebušni votlini in je hkrati tudi gravitacijsko središče telesa – sama po sebi nimata velike moči. Ko pa se ustrezno usposobimo, lahko qi iz dantjena zavestno usmerimo in pošljemo skozi kosti, mišice, kite, itd. v obliki zelo silovite sile. Gibanje mora biti popolnoma usklajeno z gibanjem dantiena. Praktično je dantien glavni izvršilec giba. Sili, ki jo ustvarimo in uporabimo na takšen način, pravimo jin. Vsekakor je to sila, moč ali sposobnost, ki se jo moramo šele naučiti sproducirati in uporabiti.

Če torej želimo delati na notranji moči, moramo to moč najprej občutiti – začutiti moramo qi. Veliko praktikantov ga ne začuti in zaključi, da je qi izmišljotina in se ne trudijo več v tej smeri. S tem izključijo najpomembnejši dejavnik taijiquana in se prikrajšajo za njegovo bistvo. Takšnemu taijiju lahko rečemo, da je površinski, gibi pa zunanji in od njega ne moremo pričakovati kaj dosti učinkov.

Nekateri zaidejo v drugo skrajnost in notranji sili pripisujejo čudežne moči. Mojster Chen Xiaowang (2) pravi, da ljudje zaradi nepoznavanja tem močem pridajajo mističen pomen – a če jih dobro razumemo in osvojimo, vidimo, da so del čisto praktične znanosti.

Če taiji vadimo pod vodstvom dobrega učitelja, ki nas z ustreznimi metodami in tehnikami osvesti in usposobi v kopici zahtevanih načel, kot so sproščenost, pokončnost, potopljenost teže, jasno razločevanje med polnostjo in praznostjo različnih delov telesa, itd., potem čez nekaj časa vadbe pričnemo zaznavati pretok qi-ja po telesu, še posebej v dlaneh in prstih. Dlani so tisti izrazni del, s katerimi ponazorimo praktično vsak gib in če ga izvedemo pravilno, dobimo nekakšen ‘poln’ občutek; občutimo silo, ki je mehka, topla, polna in silovita. Ti občutki nas usmerjajo in vzpodbujajo k nadaljni vadbi. Z vsakimi malenkostnimi izboljšavami izkušamo velike spremembe pri občutenju in pretoku te notranje energije.

Dantjen ali središče qi-ja postane poln. Klasiki pravijo, da mora dantjen kar kipeti od qi-ja. Dober pretok in poln qi prinašata dobro počutje in zdravje. V borilni veščini pa pomeni, da smo se sposobni dobro boriti.

Jin je torej nekakšna nadgradnja qi-ja – je zavestna uporaba qi-ja. Mojster Wang Haijun (3) pravi, da je jin plod dolgotrajne vadbe in da sila ali energija, ki jo osvojimo, ni surova  ali groba, temveč prefinjena, osredotočena in izpiljena.

V taijquanu nastopa 8 osnovnih jin-ov. Vsak gib pripada enemu od njih. Zato pravimo, da imamo 8 vrst moči. Ko jih osvojimo, praktično osvojimo celotno gibanje tako v formi kot tudi v smislu bojevanja. Včasih, ko še ni bilo izraza taijiquan, so veščini rekli kar samo ’13 položajev’, kar je bil seštevek 8. jin-ov in 5. elementov, ki so prav tako simbolizirali vrsto gibanja. 8 jin-ov vidimo narisanih  v obliki trigramov okrog taiji znaka yin-yang.

---

 II. del

Prepoznavanje različnih jin-ov

Jin-e je na začetku nemogoče ločevati, saj jih niti jasno ne občutimo. Zato v vadbi dajemo večji poudarek pravilnim postavitvam in drugim načelom, saj so to temelji na katerih se bo razvila notranja moč. Ko pa v vadbi malo napredujemo, ko gibanje v formi postane pravilno, gladko in lahkotno, občutimo tudi polnejšo notranjo moč. Občutimo, da smo jo zavestno sposobni voditi in začutimo vse večjo potrebo po jasnem razločevanju teh osnovnih jin-ov. Ker obstaja 8 osnovnih jin-ov, pravimo tudi, da imamo 8 osnovnih tehnik treniranja notranjih sil.

8 moči ali jin-ov: peng, lu, ji, an, cai, lie, zhou in kao

Še posebej so pomembni prvi štirje: peng, lu, ji in an, ki so kot nekakšne osnovne sile, na katerih se gradijo ostale. Druge štiri so običajno sestavljene iz dveh prvih, npr. cai in lie. Za vse velja, da jih izvajamo z minimalno mišično močjo ter pravilno telesno strukturo, po kateri se prenaša sila vrtinčenja. Prve štiri moči se uporabljajo v istem vrstnem redu pri dvoročnem gibanju v dvoje. V istem vrstnem redu se jin-i med seboj tudi neutralizirajo.

Peng (izgov. ‘png’)

Peng dobesedno pomeni odboj, največkrat odboj udarca navzgor in proč od sebe. Mnogi mislijo, da je to le fizičen odboj z rokami – a če gib ni podprt s pravilno strukturo, s pravilnim prenosom teže, obratom bokov in vrtinčenjem notranje energije po telesu ter minimalno uporabo grobe sile, potem temu gibu lahko rečemo, da je samo zunanja kopija tistega, kar bi moralo biti.

Izraz peng ima dvojen pomen. Prvi pomeni krepko notranjo moč. Razvijemo jo po dolgoletni vadbi, v glavnem z vadbo prostoročne forme. Ko notranja energija postane polna in močna, jo občutimo kot silo, ki se v obliki vrtinčenja razširja od znotraj navzven. Ta sila je najbolj značilna in pomembna, saj mora biti prisotna tudi v ostalih jin-ih ali vrsti potiskov, udarcev, vodenj, itd. Če nimamo penga, brez dvoma ne bomo imeli oziroma ne bomo znali pravilno izvesti tudi preostalih jin-ov, kot so lu, ji, an, itd. Za peng lahko rečemo, da ga ne moremo kar tako narediti – peng imamo ali nimamo. Za dober peng moramo vrsto let vaditi pravilno zunanjo telesno strukturo in vzgajati notranjo moč.

Isti izraz pa se uporablja tudi za gib, s katerim nekoga potisnemo ali preusmerimo proč od sebe ali navzgor – saj izkoristimo lastnost te krepke notranje moči, da se razširja navzven in navzgor v prostor.

V formi peng izvajamo zelo velikokrat. Včasih samo z eno roko,včasih z obema,  včasih z drugimi deli telesa. Dobro je, če nam učitelj razloži pomen in uporabo giba – na ta način lažje ugotovimo, kdaj uporabiti peng ali kateri drug jin.

Primer: začetni gib figure ‘Budova pest’, ko dvigujemo obe roki.  Težo prenesemo bolj na desno nogo in se rahlo obrnemo v levo; sprostimo se v kolkih in pasu; energija se iz dantjena spusti do akupunkturne točke yongquan na sredini podlatov. Od tam zaokroži navzgor po desni nogi do bokov. Z obratom bokov v levo, energija steče do ramen, skozi roke v dlani – na ta način postane peng.

Torej, ko prenašamo težo in obračamo boke, obe roki s pengom v loku dvigujemo proti levi do višine ramen; leva dlan se vrtinči navzven ali v smeri urinega kazalca (ni chan) in se obrne navzven nad levim kolenom, desna pa se vrtinči navznoter v obratni smeri urinega kazalca (shun chan) in se obrne navzgor na sredini pred grodnico. Kadar nas nasprotnik udari z desno roko, ga pričakamo s tem pengom, nakar ga nevtraliziramo z naslednjim jin-om, to je z lu-jem.

Lu (izgov. ‘lu’)

Lu pomeni preusmeriti, voditi ali potegniti. Takšna je tudi njegova funkcija – da nasprotnika vodimo v prazno. Ko nas nasprotnik potisne ali udari, sledimo njegovi sili, nato pa ga z minimalno preusmeritvijo vodimo proč od svojega središča tako daleč, da nasprotnik ‘potroši’ svojo moč in izgubi svoj center – temu pravimo, da ga vodimo v prazno – nakar ga zlahka napademo s kakšnim drugim jin-om, največkrat z ji-jem. To praznino lahko dobro ponazorimo z občutkom, ki ga imamo, kadar zgrešimo stopnico.

Lu je tipična moč nevtralizacije ali obrambe. Zopet je tu pomembno, da ga ne izvajamo zgolj z rokami, temveč so roke usklajene s silo vrtinčenja celega telesa, še posebej bokov.

Primer: v ‘Budova pest’ lu sledi peng-u. Za 90 stopinj se obrnemo proti desni, težo pa prenesemo na levo nogo. Hkrati obe roki z lu-jem približamo ali potegnemo proti desnemu ušesu; leva dlan se vrtinči navznoter, desna pa navzven – z rotacijo bokov v roke priteka lu energija, s katero nasprotnika ‘privabljamo’ k sebi, da ga izkoreninimo.

Ji (izgov. ‘dži’)

Ji pomeni pritiskanje, stiskanje ali odrivanje; to moč uporabljamo, ko poskušamo nasprotnika izkoreniti na tak način, da ga odrivamo ali stiskamo, največkrat z ramo, lahko pa tudi z rokami ali drugimi deli telesa naravnost v njegov center ali na težiščnico. Pomembno je, da se sila vrtinčasto prenaša iz pasu navzgor po hrbtenici in preko ramen v roke. Te moči ne zamešajmo s kao-m ali udarcem z ramo, saj je kao nenadna sila ali izbruh, z ji-jem pa nasprotnika počasi pritiskamo ali odrivamo ter ga tako izkoreninjamo.

Primer: ‘Poševni bič’, ko nasprotnika odrivamo z levo roko ali ramo (včasih gibu rečemo tudi ‘Brisanje kolena’).  Energija se zaradi prenosa teže z desne noge na levo in obrata bokov v levo, iz pasu zvrtinči navzgor v levo ramo, komolec in dlan. Z levo roko v loku navzdol in vrtinčenjem navzven z ji-jem potiskamo ali odrivamo proti levi do zunanje strani levega kolena. Desna roka pomožno ščiti levo, pripravljena, da po potrebi ‘priskoči’ na pomoč.

Ji neutraliziramo z naslednjim jin-om: an-om.

An (izgov. ‘an’)

An pomeni potisk navdol; za razliko od ji-ja, imamo pri an-u jasen občutek, da imamo silo skoncentrirano v dlaneh, še posebej v blazinicah pod palcem in v zapestju in nasprotnika ‘tiščimo’ proti tlom.  Običajno ga uporabimo za nevtralizacijo nasprotnikovega ji-ja. An, kakor tudi ostale jin-e, lahko izvajamo z obema rokama, z eno, z nogami ali drugimi deli telesa.

Primer: zaključni del figure ‘Šest pečatov’. Pomembno je, da se potopimo s težo do podplatov ter sprostimo kolke in presredek; sprostiti moramo tudi komolce in ramena, da vsa energija steče do dlani kot navzdol potiskajoča sila.

Cai (izgov. ‘cai’)

Cai je sestavljena sila iz lu-ja in an-a. Zato lu pri tem jin-nu običajno poteka navzdol. Nasprotnika z eno roko vlečemo ali vodimo, z drugo roko pa ga rahlo s podlaketjo potiskamo navzdol, z namenom, da mu zaklenemo ali zvijemo sklep, mišice itd. Izraz dobesedno pomeni odtrgati.

Primer: začetni del ‘Šest pečatov’, ko prenašamo težo z desne proti levi in nasprotnikovo roko potiskamo ali vodimo z levo roko proti levi, z desno podlaketjo pa ga rahlo pritiskamo navzdol.

Lie (izgov. ‘lie’)

Lie pomeni razdeliti. Nasprotnika izkoreninimo tako, da ga z eno roko ali drugim delom telesa potiskamo ali vrtimo v eno smer, z drugo pa v drugo. Na ta način ustvarimo trgajočo silo, ki nasprotnika destabilizira.

Primer: v figuri ‘Budova pest’, ko se s težo pomikamo z desne noge na levo v obokanem koraku, še preden pristopimo in naredimo pest. Telo se ob prenosu teže obrača za 45 stopinj, z levo roko delamo peng naprej in navzgor z vrtinčenjem dlani navzven, desno roko pa spustimo proti zadnjemu kolenu z vrtinčenjem navznoter. Še bolj očiten je primer v figuri ‘Božanje žrebička’, ko nasprotnika podremo s še večjim obratom bokov ter razcepitvijo njegove energije.

Zhou (izgov. ‘džou’)

Zhou pomeni komolec  in ga uporabljamo, kadar smo nasprotniku tako blizu, da ne moremo uporabiti rok. S komolcem lahko udarimo s konico ali s ploskim delom naprej, nazaj, navzgor in navzdol.

Primer: udarec s komolcem nazaj v figuri ‘Skrita pest’. V tej figuri naredimo udarec s komolcem nazaj hkrati z udarcem s pestjo druge roke naprej. Pomembno je, da sprostimo kolke, potopimo silo v noge, nato pa naglo zasučemo boke in sila se s prenosom teže iz nog prenese po telesu navzgor, skozi ramena v roke.

Kao (izgov. ‘kau’)

Eksploziven udarec z ramo, z bokom, z zadnjico, kolenom, itd, pri čemer za udarec uporabimo silo in težo celega telesa. Nasprotniku najprej odstremo roki, kot npr. v figuri ‘Beli žerjav’, nato pa se mu približamo in ga sunemo z ramo pod pazduho. Pri tem udarcu je pomembno, da pridemo nasprotniku dovolj blizu; s korakom vstopimo v njegov prostor, zaradi česar moramo gibanje nog dobro uskladiti z udarcem, sicer kao ne bo efektiven. Predvsem se ne smemo nagniti naprej – nasprotnikov jin moramo najprej zvabiti k sebi.

Zaključek

S pomočjo prvih štirih jin-ov (peng, lu, ji, an) se učimo pravilne strukture, ravnotežja in ukorenjenosti. Z drugimi štirimi (cai, lie, zhou, kao) pa pridobivamo znanje o preusmerjanju nasprotnikove sile ter generiranju in sproščanju lastne močne sile.

8 jin-ov različni teksti prevajajo različno. Včasih je isto angleško ime npr. ‘potisniti’ (angl. push) za peng, an in lu. V slovenščini pa sploh še ne obstajajo standardni izrazi. Dejansko lahko isti izraz uporabimo za več jin-ov; potisnemo lahko v resnici navzgor (peng), navzdol (an) ali s potiskom vodimo mimo (lu). Bolj pomembno je, da razumemo bistvo sile; čemu je namenjena in od kod prihaja notranja moč. Tega ne bomo mogli razumeti, dokler bomo uporabljali grobo mišično silo. Ko pa bomo pričeli uporabljali finejšo notranjo silo, bomo samodejno ugotovili tudi njen izvor, smer poteka in učinek. Podobno je, ko se naučimo tonske lestvice. Na začetku po inštrumentu ‘tolčemo’ kar tako. Ko pa se naučimo tonske lestvice, točno vemo kateri ton zaigramo.

---

III. del

Razvijanje notranje energije

Najboljši pripomoček za razvijanje notranje moči v taijiju je prostoročna forma. Osnovna forma (Laojia yilu) ali sklop 74 figur je stoletja stara mojstrovina, ki so jo razvili veliki mojstri borilnih veščin, ki pa običajno niso bili izvedenci samo v borilnih pogledih, temveč tudi v medicinskih, filozofskih in duhovnih. Figure sestojijo iz gibanja rok, nog in celega telesa v obliki potiskov, obratov, vodenja, odrivov, poskokov, itd.; gibi se prepletajo in prehajajo drug v drugega – v zelo počasnem ritmu, ki sledi dihanju, nakar nenadoma preidejo v sunkovite in se znova umirijo. Forma je čudovit ‘pripomoček’ za razvijanje, ne samo notranje moči, temveč tudi učinkovite uporabe le te v vseh mogočih situacijah in položajih. Kar pa je najbolj mojstrsko pri tem, je to, da vsi gibi služijo borilnim potrebam – to je, da se z njimi branimo ali napadamo – in hkrati soupadajo z delovanjem kitajske tradicionalne medicine (TCM), ki temelji na sistemu meridianov in akupunkturnih točk v telesu. Poleg prostoročne forme obstaja še vrsta tehnik za krepitev notranje energije kot so potiski rok, vaje navijanja svile, statične vaje, kot je stoječa meditacija, itd.

Delovanje notranje energije

Mojster Chen Zhenglei (4) pravi, da se pri vsaki figuri v formi qi sprosti iz dantiena, zaokroži skozi pet glavnih notranjih organov in sto sklepov ter pronica čisto na površje kože, nakar se zopet povrne v dantien. Mojster Chen Xiaowang (1) pa pravi, da qi ali dantjen tako rečeno ‘komunicira’ s celotnim telesom; s kostmi, mišicami, kožo, itd. Ni čudno, da so po TCM v trebušni votlini sekundarni možgani. Qi torej aktivira in upravlja z milijoni celic, vlakni, živci, kostmi, mišicami in vsem drugim v telesu. Kadar smo ogroženi, naša notranja energija to takoj zazna in nasprotnikova sila pristane v našem peng-u kot majhen predmet v velikem kosmu vate in se izniči. Če pa notranja energija ugotovi, da je potrebna sila, aktivira ustrezne dele in jih napolni s svojo notranjo energijo ter usmeri v nasprotnika. Mojster Chen Zhenglei (4) pravi, da smo takoj, ko se nas nasprotnik samo dotakne, sposobni zaznati njegovo stanje, njegove dobre in šibke plati. Odreagiramo samodejno brez pomišljanja.

Zaradi omenjenih lastnosti te notranje energije, pravijo, da je peng kot nekakšna prožna sila; primerjajo jo z napihnjeno žogo, ki odbije pritisk. A peng ni samo odbojna sila – hkrati ima sposobnost nevtraliziranja, oddajanja, slišanja in še veliko več latnosti bi lahko našteli.

Sproščenost

Važno je, da notranjo energijo dobro razvijemo in se potem z njo okoristimo. Za to je vrsta predpogojev; skoraj na prvem mestu je sproščenost – nezategnjenost. Veliko let vadbe potrebujemo, da sprostimo številne napetosti in zategnjenosti. Gibe v taijiju poskušamo izvajati s čim manj grobe mišične sile. Roka ali dlan vodi gib – običajno bi gib začeli v rami, nato v komolcu in na koncu v dlani. V taijiju je obratno, gibanje vodijo dlani, čeprav notranja sila priteka iz dantjena preko ramen, komolcev v dlani. Sliši se čudno, a ločevati moramo med nežno notranjo energijo in grobo mišično. Ko bomo osvojili ta princip, bomo lahko delali na naslednjem – to je vrtinčenju energije.

Vrtinčenje

Mojstri silovitost notranje energije pripisujejo njeni lastnosti vrtinčenja (chan si jin); vrtinči se po telesu, po meridianih – s pravilnim gibanjem, kroženjem in obračanjem telesa, še posebej rok in nog – lahko to vrtinčenje zelo pospešimo. Za gibe, v katerih napredujemo ali napadamo (npr. ji in an), se sila ali jin vije iz dantjena navznen v nasprotnika. Kadar se branimo (npr. peng in lu), sila priteka nazaj v nas, kar pripomore k temu, da nasprotnika privabljamo k sebi. Mojster Chen Xiaowang (5) pravi, da s pomočjo vrtinčenja silo udarca lahko povečamo skoraj za še enkrat toliko, kot jo ustvarjajo druge borilne tehnike; silo oddamo kot bi ‘oželi brisačo’ in to ne le z rokami, temveč naše celo telo deluje kot brisača, iz katere iztisnemo vse iz sebe.

Vzravnanost

Za učinkovito vrtinčenje energije je pomembna pravilna struktura telesa. Vzravnana drža je obsolutnega pomena. Točki na vrhu glave in v presredku (mednožju) tvorita navpičnico. Prav tako ležijo v navpični legi ušesa, ramena, kolki in sredina podlatov.

Dobra struktura

Širok razkorak omogoča dobro strukturo. V presredku (med nogami) se odpremo, spodnji del trebušne votline spustimo proti tlom  in se ukoreninimo v obokanem koraku kot rimski mostovi. Silo in težo spustimo čisto do podlatov – tej sili pravijo chen jin ali potopljena sila. Chen Zhenglei pravi, da je qi najtežje spraviti skozi kolke in kolena. Proces je postopen. Medtem ko del sile spuščamo proti tlom, pa jo del usmerimo čisto do vrha glave – tej sili, ki nas vleče navzgor, pravimo ding jin.

Dantien vodi vse procese kot vrhovni poveljnik. Zato morajo biti tudi vsi gibi in položaji usklajeni in iniciirani iz dantiena. Ko v taijiju malo napredujemo, gib ne naredimo, dokler ne začutimo sile iz dantiena. Temu rečemo tudi, da qi vodi gib. Če ni qi-ja, ni giba! Notranja energija nam vlije poln občutek zavedanosti kako povezani so posamezni deli telesa med seboj. Tri ključne povezave so: 1) ramena s kolki, 2) komolci s koleni in 3) zapestja z gležnji. Vedno jih gibljemo usklajeno, vedno v izmenjavajačem se ritmu polnosti in praznosti, obteženosti in neobteženosti ali yin yang.

Zaključek

V fiziki ali v vsakdanjem življenju nam je jasno, da morajo vrata viseti na navpičnih ležajih, da se dobro odpirajo. Kako skrbno centriramo kolesa na avtomobilu. A čudno, kako malo smo pozorni na gibanje svojega telesa! Ali smo se kdaj vprašali, kako to, da je dojenček, ki nima še skoraj čisto nič razvitih mišic, sposoben včasih nekaj tako močno zagrabiti ali zalučati ali se celo privzdigniti? Po drugi strani pa, kako to, da starejši npr. pri 80-tih ali 90-tih, kljub razvitim mišicam, s težavo poberejo lopato s tal? Nedvomno je odgovor v notranji energiji; dojenček je fizično še popolnoma sproščen, brez konceptov, qi pa umirjen in čist. Po drugi strani pa nas življenje nauči ‘lekcij’, zategnemo se in navadimo delovati le s pomočjo grobe miščne sile – ki pa z leti vse bolj veni. Če bi se posluževali nežne notranje energije ali qi-ja, bi se lahko pomladili. Daoisti pravijo, da je qi lahko eliksir nesmrtnosti. Ne sam po sebi, temveč kultiviran, razvit in podprt z leti vadbe in umirjene meditacije.

____________

Opombe in ostala uporabljena literatura:

1) Discussions with Chen Xiaowang, internetni vir

2) Grand Master Chen Xiaowang explaining 8 basic jin-forces of Chen style Taijiquan, Youtube video, 8,24 min., s transliteracijo teksta v angleščini, internetni vir

3) Wang Haijun: Jin internetni vir

4) Chen Zhenglei: Chen Style Taijiquan, Sword and Broadsword, str.251

5) Chen Xiaowang on:Silk Reeling Energy Skills, interview, internetni vir

Chen Zhenglei: Chen Style Taijiquan, Sword and Broadsword

David Gaffney: Wang Haijun on Training Taijiquan’s Jin, internetni vir

Cheng Jincai: The Eight Basic Methods of Chen Style Tai Chi Chuan, internetni vir